petek, 30. september 2011

Nočna izmena

Danes sem spet preživel nekaj ur v nočni izmeni. Tole je tudi nekaj boljšega za moj obrabljeni in težko potrpežljivi EMŠO. Saj mogoče se res sliši patetično, ampak po 15 letih patruljnega dela na prometni in na PP Center, sem se jih nažrl. Enostavno več nimam nekih živceh poslušati vedno nove pijane like. Še dobro, da se še nekako uspevam zadrževati in pustim mojim kolegom, da "zvozijo" tiste intervencije, ker drugače bi jaz že kakšnega metal po tleh in smer Tovarniška 50 na hladno do 12 ur po 109/2. Res, nimam več živcev za te pijane mulce! In danes ponoči so bili moji živci spet na takšni preizkušnji. Intervencijske rokavice so že bile na rokah, adrenalin je tekel po žilah,... Potem pa sta Sandi in Renato, na njegovo srečo, "zbrcala" tistega pijančka k njegovim prijateljem in se je speljal domov. Lucky him!!

Zanimivo pa je, da pa še vedno "uživam" v prometnih nesrečah. No, to ni tisti užitek, kot ga doživljajo različni osebki s psihopatološkimi oblikami bolezni. Ne, to je tisti užitek, ko ti po žilah teče adrenalin, ko poskušaš priti prvi na kraj, ko na kraju sodeluješ z reševalci (še vedno mi je v krvi ta del mojega "preteklega" življenja na Centru) in gasilci, ki v svojem prizadevanju po reševanju življenja avtomobil srednjega razreda v nekaj minutah spremenijo v kup razrezane pločevine. ;-)

Danes ponoči sem se spet povrnil v mojo mladost in prometniške čase. Po dolgem času sem bil prvi na kraju prometne nesreče, nekje med Dobrovo (Brezjem) in Horjulom (poglejte nekam na karto, kje je to), kjer se je našel nesojeni cestni dirkač, ki s svojo hondo pač ni uspel zvoziti nekega rahlega ovinka. Jah, alko in hitrost v temi nekako ne gresta skupaj!

Ko je OKC sporočil, da je na zgoraj navedenem kraju prišlo do nesreče in da je voznik v nezavesti in se ne odziva, sem se odločil, da grem dol. Konec koncev sem bil operativni za PU in PPP, ki je imela piknik. Itak bi moral iti na kraj nesreče po službeni dolžnosti. "Kojaka" na streho civilne astre, vklop modre luči in gaassssssss!!! Iz centra Ljubljane v okolico Horjula v nekaj minutah!!

Po nekaj minutah (za kolegico Diano) rahlo stresne vožnje, sva prispela na kraj, kjer je bila skoraj vsahorjulska požarna obramba. Moram priznati, da sem bil kar presenečen nad tem, kako so fantje resno pristopili k reševanju ponesrečenega voznika in urejanju prometa. Sicer s čakali na ljubljansko gasilsko brigado in reševalce, vendar so se vseeno trudili po svojih najboljših močeh. Še kraj PN so osvetljevali. Tile vaški gasilci so res gasilci z dušo! :-D

Za mano pa je "nakapljalo" še nekaj naših vozil, pa reševalci in ljubljanska PGB. Potem pa je šlo hitro. Ljubljanski gasilci so prinesli škarje in razrezali hondo, reševalci so oskrbeli poškodovanega voznika, prometniki so začeli z ogledom, Vičani z obveščanjem svojcev,... Vse je šlo relativno hitro in po kakšni uri in pol je bilo vsega konec. Ah da, spomini so se mi vrnili za cca 10 let nazaj. 

Spodaj pa še nekaj slikic iz nočnega dogajanja v okolici Horjula.


Horjulci v temnih uniformah, ljubljanski "poklicni" v svetlih!


Strokovne konzultacije med čakanjem, da gasilci izrežejo poškodovanega voznika.


"Odpiranje" honde (rezanje strehe vozila)


Honda je postala cabrio!

In kakšen je bil epilog te nesreče? Voznik je dobil nekaj manjših poškodbic in plačilni nalog za hitrost, honda je bila samo za na odpad, vseeno pa se je vse srečno končalo.

Zame pa je bilo do zaključka službe ob 6-i uri zjutraj še vedno nekje 6 ur službe! In seveda razni pijani mulci, ki so "jokali", da jih varnostniki ne pustijo v lokal. Ah, ta ljubljanska mularija! Res, EMŠO mi ne dopušča da bi na terenu delal v patrulji! :-/

nedelja, 18. september 2011

Knauf majster Krasniqi

Tale zapis enostavno ne vem, kam bi dal. Ali k Zojinemu blogu, ali k temu. Hm, težka odločitev.Recimo, da bom pustil Zojčinega namenjenega samo njej... Ampak, saj njena soba je tudi del nje. Mah, kompliciram! V glavnem, bolje preidem k zgodbi. 

Nekako okoli februarja je Anita (ženske imajo to očitno prej v mislih, kot mi moški) prišla do spoznanja, da bo naše dete potrebovalo svojo sobico. Jah, vse lepo in prav, če ne bi bili v dvosobnem stanovanju z neko mini kletjo in zasteklenim balkonom. Sem se strinjal in hkrati začel razmišljati kje, za vraga, bi lahko Zojči dobila svoj prostorček. Predelava balkona v sobo nama nekako ni dišala, kljub temu, da je kar spodobne velikosti oziroma kvadrature in da je to storilo kar nekaj sosedov v našem bloku.

Odločitev je bila, da bo pač pregrajena spalnica. Malo sva premerila prostor in posteljo, ugotovila, da z omaro itak ne moreva nič pametnega narediti in da bo Zojčiki pripadal del spalnice ob oknih. Njena tata in mama itak rabita za svoje občasne (takšne ali drugačne) potrebe samo posteljo! In te potrebe ne potrebujejo okna! ;-)

Najprej sva poslala kakšnim 12 podjetjem in SP-jem v bližnji in daljni okolici, ki se ukvarjajo z gradnjo iz mavčnokartonskih plošč (knauf stene, po domače) povpraševanje, za koliko bi bili pripravljeni narediti steno velikosti 263 x 272 cm z vrati. Da ne verjameš! V kakšnih dveh tednih se je vrnil samo en odgovor s ponudbo in en odgovor, da jih ne zanima. Dobro, a ni neke recesije, da bi se podjetja malo zagrebla za vsako delo?! Tista ponudba, ki je prišla pa je imela za ceno 700,00 EUR, pa še vrata ne bi mogla izbirati. Ja, malo morgen, sva dejala!

Potem je vse zastalo. Minil je marec, april, maj,.... Vmes sva se ubadala, kam bova dala Zojo od 1.4. 2011, ko bo minila Anitina porodniška, do odhoda v vrtec 1.9.2011, pa razne druge skrbi in neskrbi.

Vseeno pa sva do avgusta prišla do spoznanja, da tako ne gre več naprej in sobo moremo narediti (bila je oblika psihološkega pritiska na posamezne člane družine!) Tako sva nabavila drsna vrata (ideja mame, tata je o koristnosti tega prišel kasneje) ter v bližnji trgovini EVJ Kisovec, naročila material. Začetek del je bil 5.9., ko bo Zoja že pošteno zakorakala v vrtec. 

Ja, v teoriji je vse štimalo, v praksi pa... V petek, 3.9., sva naročila material in dogovorjeno je bilo, da ga pripeljejo zjutraj v ponedeljek, 5.9. Z Anito sva spalnico pripravila za delo do 10.00 ure, potem pa.... Potem pa se je "jutro" prevesilo v popoldan in material je končno (po osebni urgenci na EVJ) prišel okoli 13.30 ure! Krasno! Pa je šel en delovni dan. :-(

V naslednjih dneh pa je zadeva stekla. Sicer sva bila z Anito oba brez kakšnih gradbeniških izkušenj z knaufom, vendar nama je kar šlo. Tako sva v enem dnevu sestavila okvir stene iz profilov in namestila vložno  ohišje za drsna vrata. E, mogoče sva pri tem malo sfalila oddaljenost od nasprotne stene in je tako svetlobni prehod nad vrati malo v "nesimetriji" (5 cm levo ali desno, z Lune se ne vidi). No, Anita je imela samo še ta dan dopusta, ostalo sem moral postoriti sam. Naslednji dnevi so bili zame, kot da bi bil zaposlen v gradbenem podjetju. Zjutraj sem Zojčiko peljal v vrtec, nato sem popil kavo in se lotil dela. In kot da ni bilo dovolj tega, je bil ta teden v septembru eden najbolj toplih v zadnjih 100 letih. Švical sem, da je od mene teklo v potokih, vonj pa sem oddajal tak, kot kakšen dobro prešvicani konj. Še dobro, da človek sebe ne voha najbolj. Nekje do 14.20 ure, potem na brzino pod tuš in spet po ljubljeno dete v vrtec. Delovnika je bilo konec, do naslednjega dne. 

Kljub temu, da sem iz dneva v dan imel že poln "kufer" spanja na jogiju v dnevni sobi, vrtanja, šraufanja, kitanja, ipd., se je stena vseeno počasi pričela prikazovati. Malo v mojih blodnjah, malo pa zares! Do petka je bilo tako že vse pripravljeno za beljenje in ko je bilo opravljeno še to, je Aniti pripadla častna naloga, da prebeli Zojčikino sobo v barvi, ki jo je ona izbrala (jaz sem se v JUB-u ugriznil v jezik). In moram priznati, da je kar lepo izpadlo.

Tako sva v soboto, 10.9. je bil končno dan, ko se je Zojči vselila v novo sobico, midva pa sva končno lahko spet spala na postelji v spalnici, kot normalni ljudje!

Ko sem naslednji ponedeljek prišel na šiht, sem si zaželel dopust, da si oddahnem od dopusta! Ampak, ta bo še malo počakal. ;-)

Kako so potekala dela, pa si oglejte na spodnjih slikah:

Knauf

četrtek, 19. maj 2011

Krasniqi's Tracker: (Ne)Enakomerni 'safr'

Neenakomerno kolesarjenje (na posameznih odsekih že mučenje): 64 km v 3 h 12 min (neto čas kolesarjenja, se razume, bruto je bilo nekje 3 h in 50 min).

Tole sem nalašč napisal, ker na FB vidim, da nekateri uporabljajo razne sport-tracker.com in podobne internetne programe, kjer beležijo svoje aktivnosti, potem pa jih objavljajo na netu. No, zdaj sem se jaz pridružil s svojim 'Krasniqi's Tracker' programom. Nokio pa imam tudi v žepu! ;-)

Kakorkoli že, danes sem se po skoraj več kot letu dni ponovno spravil na svojega KTM. Ženske so bile ali v službi ali v varstvu, jaz pa sem bil prost in nisem imel kaj pametnega za počet. Pred računalnikom pa se mi tudi ni dalo ves dan viset. Bom jutri v službi. ;-)

Vzel sem si svojo "klasično" turo na Trojane, preko Moravč in Lukovice. Res, da traja malo dlje kot "direktni napad" do gostilne "Pri Konšku" ampak vseeno. Kot sem omenil, sem pač imel čas.

Z modro je označena moja današnja relacija:
(pojasnilo k črkovnim oznakam: A in G - Kisovec, B - Izlake, C - Kandrše, D - Moravče E - Lukovica, F -Trojane)

Za začetek sem moral priti do manjšega prelaza Kandrše, kar je bil prvi resni preizkus za moje ralo polenelo "telesce" in kardiovaskularni sistem. Problema ni bilo, kolesa so se lepo vrtela... V glavnem bilo je tako 'fajn', da sem po krajšem počitku na Kandršah, sklenil, da nadaljujem do Moravč in naprej.


Pavza na Kandršah!

Spust z Kandrš do Moravč je bil opravljen v dobrih 15 min, vendar glede na to, kakšen je asfalt, sem bi deležen brezplačne masaže prostate in še kakšnega moškega dela telesa. :-(


Za Moravčami pa se je začelo. Sonce, asfalt, kilometri... Vse to je zbijalo mojo psiho. Itak je bila nepripravljena na tak "podvig", ko pa se nisem spravil na kolo skoraj več kot leto dni.

Do Lukovice sem se še nekako vzneseno privlekel, vendar pa so se že pričeli kazati zanki "masaže" neutrjene zadnjice in vsak odriv pedala je bil prava mala eksotična bolečina.


Počitek kolesa nekje med Krašnjo in Blagovico....


... in kolesar v globokih mislih (Jeb..ti, kaj mi je tega treba bilo?!)

Ko sem tako med Krašnjo in Blagovico počival. sem (tudi) razmišljal, zakaj se nisem enostavno na Kandršah obrnil in to bi bilo to za danes, ter kako bom prevozil še cca. 20 km do vrha Trojan. Za "vzpodbudo" pa me je prehitelo še nekaj pol-profesionalnih kolesarjev na 'specialkah' in to je dalo dodatno "vzpodbudo" moji volji priti do Trojan. Po mojem sem bil v njihovih očeh prav patetičen, ko sem tako, napol onemogel sopihal v klanec proti Trojanam, kot stara 'donfarca' (parna lokomotiva po zagursko) .


Po slabi uri sem končno prisopihal in 'prišvical' na Zavrh, prelaz nekaj km pred Trojanami, kjer so v času Ilirskih provinc rokovnjači "terorizirali" francoske okupatorje (lokalno kulturno društvo je postavilo manjši spomenik)! Jupi! Kljub temu, da me je bolela zadnjica in da so se mi v nogah že pričeli pojavljati krči, sem preživel vzpon. Po mojem je moj kardiovaskularni sistem utrjen ravno zaradi skoraj vsakodnevne 'komunikacije' s strankami na PP. :-D


Na Trojanah je sledilo še obvezno poziranje s prometnim znakom,...


...nato pa je sledil vratolomen spust po Trojanskih serpentinah v zagorsko dolino. 

Aja, a sem že omenil, da že skoraj dve leti jamram, da bi moral zamenjati gumice na zavorah?! Res je bilo vratolomno! :-/

Tako, zdaj pa bom malo počival, itak pa imam spet takšne službe, da nekaj časa ne bom mogel na kolo. Vsi pa, ki živite ob tej trasi in bi me radi videli na kavi (ali dveh)... Za te pa se bomo dogovorili ob prvi pravi priložnosti!

p.s. še dobro, da mi je Tomaž oz. njegov sine Lovro posodil tisti "konjski" gel. Danes mi bo prav prišel! ;-)


četrtek, 21. april 2011

Kvazi "znanstveni" eksperiment!

Danes sem se po dolgem času, končno le spravil k temu, da svojih 108 kg "žive vage" spravim na sosednji hrib do vasi Čolnišče. Saj o teh svojih pohodih sem vam že pisal v kakšni prejšnji mobilni objavi (pač ne sodi v popotniško kategorijo na Krasniqijeva potovanja).

Ampak, danes sem se odločil, da naredim še en kvazi "znanstveni" eksperiment, da ugotovim, kako zdravju koristno je tovrstno hribčkanje za moškega mojih let (in  kilogramov). 

Tako sem najprej opravil meritev pritiska pred odhodom v hribe.


Nato sem se spravil do Čolnišča (mater je tale fizika z gravitacijo in "newtonovim zakonom" zajb..ana reč, ko spravljaš kilograme po hribu navzgor!!!) in za to porabil neverjetnih 40 min. Tale čas bo potrebno znižati!!!


Rocky Balboa Style!!  ;-)
(hm, se mi zdi, da mi je majica malce prekratka. material se je očitno skrčil preko zime)

Ko sem se končno privalil s hribov, sem ponovno opravil meritev. In poglej, poglej. Rezultat pritiska je bil nižji kot pred odhodom "v hribe". :-D


Razlika je bila samo v pulzu, kar pa je normalno. Očitno bom moral tovrstni eksperiment še ponoviti. ;-)

p.s. drugič je fajn,d a se prej spomni vzeti še kakšen claritin, ker tale seneni nahod me prav ubija, ko hodim skozi gozd! :-/

torek, 12. april 2011

Jeb..ti pomlad - ponovno!!

Jeb...ti pomlad in vetrocvetke!! A ni mogla narava skozi vsa ta stoletja evolucije najti kakšen, človeku bolj prijazen način razmnoževanja raznih jesenov, smrek, hoj, macesnov in še kakšnega drevesa, ki se ga sedaj na hitro ne spomnim? Toliko milijonov raznih insektov, drevesa pa se razmnožujejo preko vetra. Ma, to ti je kot virtualni seks na daljavo!! 'Najebem' pa jaz in meni podobni sotrpini zaradi senenega nahoda. Aja, baje čebelarji oglašujejo, da je cvetni prah nekakšna super hrana?! In še prodajajo ga drago. Za 150 g kozarec hočejo cca. 6 EUR!! Jaz pa se vsako leto borim z njim. Zastonj seveda! 

Letos bom tako spet uničeval zaloge claritina in še kakšnega lekovega flonidana. Pa še škatle robčkov bodo šle v nepovrat. Upam, da bo čim prej padel ta napovedani dež, da malo spere ozračje.


Letos se mi zdi, da je še hujše, kot je bilo lani. Moj "Berni" je že skoraj čisto rumen od vsega tega cvetnega prahu. 


Kar poglejte ta "nežni film" iz cvetnega prahu, ki se vleče po strehi. :-(

Moj nos si je komaj opomogel od viroze, ki sem jo (po stari navadi) prebolel na nogah, zdaj pa me duši tale drevesni "seks". 

Zanimivo, sem tudi preveril lanskoletne vpise in ugotovil, da sem imel lani iste probleme nekje v tem času. Vpis v blog je bil 19. 4. 2010.

In če pomislim, da sem bil pred petimi do šestimi leti tako neobčutljiv na cvetni prah. Ah, kje je zdaj to. :-/

sobota, 26. marec 2011

Malica...

Takoel na šihtu, se človek pogosto znajde v dilemi, kaj imeti za malico. Še posebej, če imaš popoldanski šiht in še tega po možnosti 12 ur. Tam nekje do 01.00 ure zjutraj.  Nekih velikih opcij ravno ni. Sploh, če nimaš možnosti iti kam ven, ker pač nisi prometnik. 


V avtomatu se ponavadi nahajajo sendviči, katerih etikete so polne raznih E-jev (E330, E...), roki trajanja so sicer še v mejah uporabnsti, ampak vseeno. Nekaj dni stara žemljica je včasih vseeno okusna kot pest žagovine s suho salamo. Ali pa šunko. Odvisno od okusa, ki si ga izbereš.


Meni pa se je vseeno po dolgem času prilegel pravi "domači" kebab. Iz Jagode na Celovški, kr pač nisem več na Centru. Vseeno pa je bil dober. Naslednjič bo pa verjetno kakšen burek z Miklošieve padel. Ali pa Cigaletove! ;-)

torek, 25. januar 2011

Dvigovanje tlaka!!!

Jeb.. ti te smotane in neučakane stranke!!! Na PP sem ubadam kje dobiti ljudi za ogled nekega dogodka, ura je tudi prava za menjave izmen, na listi čakanja za obravnavo dve tatvini,... In tedaj ti na PP prideta ženska in moški. Pristopim in lepo vljudno vprašam po kaj sta prišla in ženska mi odgovori, da je prišla prijaviti tatvino registrskih tablic, kar je že pred tem prijavila po telefonu na 113. "Ja, ni problema," ji rečem. "Kar vsedite se, bo nekdo prišel!" in se obrnem, da grem poiskat patruljo, ki ravno kar prišla. V tistem, ko se obrnem, pa začne moški glasno komentirati: "Kaj vam jaz pripeljem patruljo ali kaj? Moramo čakati 45 min, da pridejo na kraj?!"

Ooo, mrak mi je padel na oči!!! "Kaj je zdaj?!", sem mu rekel. "Ura je, ko se policijske patrulje menjavajo, policisto morajo priti s terena in zaključiti delo, novi pa morajo priti v službo!" Nekaj je še hotel komentirati in sem mu še zabrusil: "Sicer pa morate tudi pri zdravniku čakati, kaj ne?!". Nato sem se obrnil, za seboj zaprl vrata in šel. Še malo bi bil tam in še bolj bi se zapletel v "konstruktiven pogovor" pa bi imel spet svežo pritožbo. 

Sem pa šel do šefove pisarne in si sposodil merilec krvnega pritiska. 

Rezultat:

18.16: 1. meritev: 152/100 na 70 utrip
18.17: 2. meritev: 153/102 na 67 utripa
18.18: 3. meritev: 152/103 na 65 utripa

In končni rezultat ob 18.19 uri (glej sliko):


Ajde, zadnji stavek mi je mogoče res malo prehitro ušel, vendar imam dovolj tega, da vsak ki ima pet minut časa in misli, da nismo dovolj hitri, ker po njegovem tako ali tako nimamo dela, pride in se znaša nad nami. Še posebej pa se mislim opravičevati za zamudo, na katero nimam nekega vpliva!




nedelja, 09. januar 2011

PODELITEV NADOMESTNIH ZNAKOV SREBRNEGA REDA ZA ZASLUGE NA VARNOSTNEM PODROČJU

Ne vem koliko vam je znano, vendar je predsednik države, dr. Danilo Türk, leta 2008 slovensko policijo odlikoval za sodelovanje v mirovnih misijah po svetu. In po nekem "čudežu", so se na MNZ GPU leta 2010 končno spomnili, da nam, bivšim oz. zdajšnjim "misionarjem", pripadajo vsaj nadomestni znaki, če že ne kar prave medalje. No, roko na srce, slišal sem, da so ti znaki ležali v nekih predalih na MNZ oz. GPU in zdaj so se končno odločili le te podeliti med nas, ki smo sodelovali v tem, desetletju trajajočem projektu slovenske Policije in s katerim se naši politiki in še kdo tako radi pohvalijo. Res, uspelo nam je narediti marsikateri projekt, tujci pa so ugotovili, da smo slovenski policisti res na nivoju marsikatere tuje policije, ki prihaja iz ene od zahodnih  demokratičnih držav. Pustimo sedaj, kaj govori resnica v WikiLeaks o teh "demokracijah!

Tako je malce pred koncem leta 2010, na policijske postaje, na hitro prišla depeša z naslednjo vsebino:

ZADEVA: PODELITEV NADOMESTNIH ZNAKOV SREBRNEGA REDA ZA ZASLUGE  NA VARNOSTNEM  PODROČJU- OBVESTILO IN VABILO
Zveza:    dokument GPU SGDP, številka: 094-56/2010/3 (204-04), 6. 12. 2010
  
Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je z Ukazom, številka 094-06-2/2008, z dne 26. maja 2008 odlikoval pripadnike Ministrstva za notranje zadeve - Policije, ki so v obdobju od leta 1997 do 1. junija 2008 sodelovanli v mednarodnih civilnih misijah (MCM), s srebrnim redom za zasluge na varnostnem področju, za izjemno delo in zasluge pri mednarodnem sodelovanju na področju varnosti, obrambe in zaščite.

Nadomestne znake državnega priznanja udeležencem PU Ljubljana, ki so sodelovali v mednarodnih civilnih misijah v obdobju od leta 1997 do 1. 6. 2008, bo podelil direktor Policijske uprave Mag. Stanislav Vrečar, v konferenčni sobi Policijske uprave Ljubljana, na Prešernovi ulici 18,  v petek 17. 12. 2010 ob 12. uri.


In smo šli. Moram priznati, da se je naš direktor PU kar potrudil, da bi zadevo naredil kar se da slovesno. 

Foto: PU Ljubljana

Vseeno so s to podelitvijo nadomestnih znakov malce zaj...i na GPU ali kjer koli so že pripravljali to podelitev. Vsi smo pričakovali, da bomo dobili vsaj kakšno plaketo, če že ne nadomestno medaljo. Jah, optimizem velja. Saj ne, da bi bili ne vem kako častihlepni ali da bi si želeli ne vem kakšne parade, priznanja ipd. Ne, kje pa! Ker je bila medalja podeljena slovenski Policiji, je nam pripadnikom pripadel le nadomestni znak. Do sem vse lepo in prav. Dobili smo nadomestni znak, kateri sodi na slavnostno uniformo vendar ta ni bil shranjen v kakšni lični škatlici, kot se za medalje spodobi ampak kar v manjši PVC vrečki, zalepljeni s selotejpom. (?!) 


Oprostite, ampak, se mi zdi, da že najmanjši "dilerji" na cesti bolje spakirano drogo, kot pa mi tele nadomestne znake. Še dobro, da niso vsega skupaj dostavili v kašni "mercatorjevi" ali "sparovi" vrečki! Kolega, katerega ne bom imenoval, je že popiz...l in bo verjeno pisal kakšen dopis na GPU ali Urad predsednika RS, ker tole res ni v skladu z določili Zakona o odlikovanjih (Ur.l. RS, št. 1/1995 z vsemi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZOdl),če se na GPU ne bodo malce zresnili.

Kot sem že dejal, hvala direktorju PU, da se je potrudil narediti to podelitev kolikor toliko svečano, vendar je nam vsem udeležencem mirovnih misij vseeno ostal grenak priokus. Ne gre se nam za medaljo ampak za odnos, ki ga imajo do nas! To,  kako se na MNZ oz. GPU nekateri vedejo do nas je videti, kot  da smo zgolj "vojni dobičkarji", ki služimo na račun nevarnega dela v tujini in katere pač država  mora imeti zaradi izpolnjevanja mednarodnih dogovorov. Ti isti pa naše delo v tujini cenjenijo kot.... (hm, kako bi že temu dejal moj kolega "Zvone"?!) Še dobro, da imajo tujci drugačno mnenje o nas.

In potem tisti iz FRONTEX-a jamrajo, da se jim godi krivica!? Mislim...

p.s. tole sem res napisal skoraj mesec dni po podelitvi, ampak me je žrlo, da sem moral "zliti" bes na ekran!!! sem bil še mil!

Trije meseci = 10.000 km :-)

Evo, trije meseci so minili odkar sem 5. oktobra 2010 od Avtomerkurja dobil Berlinga in sedaj ima prevoženih že preko 10300 km! Ena vožnja v tujino (Celovec je itak naš!), ostalo pa vse na relaciji kisovec Sl. Bistrica / Ajdovščina!


Takšno je bilo stanje števca 5. januarja 2011, točno tri mesece po prevzemu našega 'berlinerja'! :-D

In kje so še ostale ceste Evrope, Bližnjega vzhoda, Afrike,...? ;-)