Knauf majster Krasniqi

Tale zapis enostavno ne vem, kam bi dal. Ali k Zojinemu blogu, ali k temu. Hm, težka odločitev.Recimo, da bom pustil Zojčinega namenjenega samo njej... Ampak, saj njena soba je tudi del nje. Mah, kompliciram! V glavnem, bolje preidem k zgodbi. 

Nekako okoli februarja je Anita (ženske imajo to očitno prej v mislih, kot mi moški) prišla do spoznanja, da bo naše dete potrebovalo svojo sobico. Jah, vse lepo in prav, če ne bi bili v dvosobnem stanovanju z neko mini kletjo in zasteklenim balkonom. Sem se strinjal in hkrati začel razmišljati kje, za vraga, bi lahko Zojči dobila svoj prostorček. Predelava balkona v sobo nama nekako ni dišala, kljub temu, da je kar spodobne velikosti oziroma kvadrature in da je to storilo kar nekaj sosedov v našem bloku.

Odločitev je bila, da bo pač pregrajena spalnica. Malo sva premerila prostor in posteljo, ugotovila, da z omaro itak ne moreva nič pametnega narediti in da bo Zojčiki pripadal del spalnice ob oknih. Njena tata in mama itak rabita za svoje občasne (takšne ali drugačne) potrebe samo posteljo! In te potrebe ne potrebujejo okna! ;-)

Najprej sva poslala kakšnim 12 podjetjem in SP-jem v bližnji in daljni okolici, ki se ukvarjajo z gradnjo iz mavčnokartonskih plošč (knauf stene, po domače) povpraševanje, za koliko bi bili pripravljeni narediti steno velikosti 263 x 272 cm z vrati. Da ne verjameš! V kakšnih dveh tednih se je vrnil samo en odgovor s ponudbo in en odgovor, da jih ne zanima. Dobro, a ni neke recesije, da bi se podjetja malo zagrebla za vsako delo?! Tista ponudba, ki je prišla pa je imela za ceno 700,00 EUR, pa še vrata ne bi mogla izbirati. Ja, malo morgen, sva dejala!

Potem je vse zastalo. Minil je marec, april, maj,.... Vmes sva se ubadala, kam bova dala Zojo od 1.4. 2011, ko bo minila Anitina porodniška, do odhoda v vrtec 1.9.2011, pa razne druge skrbi in neskrbi.

Vseeno pa sva do avgusta prišla do spoznanja, da tako ne gre več naprej in sobo moremo narediti (bila je oblika psihološkega pritiska na posamezne člane družine!) Tako sva nabavila drsna vrata (ideja mame, tata je o koristnosti tega prišel kasneje) ter v bližnji trgovini EVJ Kisovec, naročila material. Začetek del je bil 5.9., ko bo Zoja že pošteno zakorakala v vrtec. 

Ja, v teoriji je vse štimalo, v praksi pa... V petek, 3.9., sva naročila material in dogovorjeno je bilo, da ga pripeljejo zjutraj v ponedeljek, 5.9. Z Anito sva spalnico pripravila za delo do 10.00 ure, potem pa.... Potem pa se je "jutro" prevesilo v popoldan in material je končno (po osebni urgenci na EVJ) prišel okoli 13.30 ure! Krasno! Pa je šel en delovni dan. :-(

V naslednjih dneh pa je zadeva stekla. Sicer sva bila z Anito oba brez kakšnih gradbeniških izkušenj z knaufom, vendar nama je kar šlo. Tako sva v enem dnevu sestavila okvir stene iz profilov in namestila vložno  ohišje za drsna vrata. E, mogoče sva pri tem malo sfalila oddaljenost od nasprotne stene in je tako svetlobni prehod nad vrati malo v "nesimetriji" (5 cm levo ali desno, z Lune se ne vidi). No, Anita je imela samo še ta dan dopusta, ostalo sem moral postoriti sam. Naslednji dnevi so bili zame, kot da bi bil zaposlen v gradbenem podjetju. Zjutraj sem Zojčiko peljal v vrtec, nato sem popil kavo in se lotil dela. In kot da ni bilo dovolj tega, je bil ta teden v septembru eden najbolj toplih v zadnjih 100 letih. Švical sem, da je od mene teklo v potokih, vonj pa sem oddajal tak, kot kakšen dobro prešvicani konj. Še dobro, da človek sebe ne voha najbolj. Nekje do 14.20 ure, potem na brzino pod tuš in spet po ljubljeno dete v vrtec. Delovnika je bilo konec, do naslednjega dne. 

Kljub temu, da sem iz dneva v dan imel že poln "kufer" spanja na jogiju v dnevni sobi, vrtanja, šraufanja, kitanja, ipd., se je stena vseeno počasi pričela prikazovati. Malo v mojih blodnjah, malo pa zares! Do petka je bilo tako že vse pripravljeno za beljenje in ko je bilo opravljeno še to, je Aniti pripadla častna naloga, da prebeli Zojčikino sobo v barvi, ki jo je ona izbrala (jaz sem se v JUB-u ugriznil v jezik). In moram priznati, da je kar lepo izpadlo.

Tako sva v soboto, 10.9. je bil končno dan, ko se je Zojči vselila v novo sobico, midva pa sva končno lahko spet spala na postelji v spalnici, kot normalni ljudje!

Ko sem naslednji ponedeljek prišel na šiht, sem si zaželel dopust, da si oddahnem od dopusta! Ampak, ta bo še malo počakal. ;-)

Kako so potekala dela, pa si oglejte na spodnjih slikah:

Knauf