Danes sem spet preživel nekaj ur v nočni izmeni. Tole je tudi nekaj boljšega za moj obrabljeni in težko potrpežljivi EMŠO. Saj mogoče se res sliši patetično, ampak po 15 letih patruljnega dela na prometni in na PP Center, sem se jih nažrl. Enostavno več nimam nekih živceh poslušati vedno nove pijane like. Še dobro, da se še nekako uspevam zadrževati in pustim mojim kolegom, da "zvozijo" tiste intervencije, ker drugače bi jaz že kakšnega metal po tleh in smer Tovarniška 50 na hladno do 12 ur po 109/2. Res, nimam več živcev za te pijane mulce! In danes ponoči so bili moji živci spet na takšni preizkušnji. Intervencijske rokavice so že bile na rokah, adrenalin je tekel po žilah,... Potem pa sta Sandi in Renato, na njegovo srečo, "zbrcala" tistega pijančka k njegovim prijateljem in se je speljal domov. Lucky him!!
Zanimivo pa je, da pa še vedno "uživam" v prometnih nesrečah. No, to ni tisti užitek, kot ga doživljajo različni osebki s psihopatološkimi oblikami bolezni. Ne, to je tisti užitek, ko ti po žilah teče adrenalin, ko poskušaš priti prvi na kraj, ko na kraju sodeluješ z reševalci (še vedno mi je v krvi ta del mojega "preteklega" življenja na Centru) in gasilci, ki v svojem prizadevanju po reševanju življenja avtomobil srednjega razreda v nekaj minutah spremenijo v kup razrezane pločevine. ;-)
Danes ponoči sem se spet povrnil v mojo mladost in prometniške čase. Po dolgem času sem bil prvi na kraju prometne nesreče, nekje med Dobrovo (Brezjem) in Horjulom (poglejte nekam na karto, kje je to), kjer se je našel nesojeni cestni dirkač, ki s svojo hondo pač ni uspel zvoziti nekega rahlega ovinka. Jah, alko in hitrost v temi nekako ne gresta skupaj!
Ko je OKC sporočil, da je na zgoraj navedenem kraju prišlo do nesreče in da je voznik v nezavesti in se ne odziva, sem se odločil, da grem dol. Konec koncev sem bil operativni za PU in PPP, ki je imela piknik. Itak bi moral iti na kraj nesreče po službeni dolžnosti. "Kojaka" na streho civilne astre, vklop modre luči in gaassssssss!!! Iz centra Ljubljane v okolico Horjula v nekaj minutah!!
Po nekaj minutah (za kolegico Diano) rahlo stresne vožnje, sva prispela na kraj, kjer je bila skoraj vsahorjulska požarna obramba. Moram priznati, da sem bil kar presenečen nad tem, kako so fantje resno pristopili k reševanju ponesrečenega voznika in urejanju prometa. Sicer s čakali na ljubljansko gasilsko brigado in reševalce, vendar so se vseeno trudili po svojih najboljših močeh. Še kraj PN so osvetljevali. Tile vaški gasilci so res gasilci z dušo! :-D
Za mano pa je "nakapljalo" še nekaj naših vozil, pa reševalci in ljubljanska PGB. Potem pa je šlo hitro. Ljubljanski gasilci so prinesli škarje in razrezali hondo, reševalci so oskrbeli poškodovanega voznika, prometniki so začeli z ogledom, Vičani z obveščanjem svojcev,... Vse je šlo relativno hitro in po kakšni uri in pol je bilo vsega konec. Ah da, spomini so se mi vrnili za cca 10 let nazaj.
Spodaj pa še nekaj slikic iz nočnega dogajanja v okolici Horjula.
Horjulci v temnih uniformah, ljubljanski "poklicni" v svetlih!
Strokovne konzultacije med čakanjem, da gasilci izrežejo poškodovanega voznika.
"Odpiranje" honde (rezanje strehe vozila)
Honda je postala cabrio!
In kakšen je bil epilog te nesreče? Voznik je dobil nekaj manjših poškodbic in plačilni nalog za hitrost, honda je bila samo za na odpad, vseeno pa se je vse srečno končalo.
Zame pa je bilo do zaključka službe ob 6-i uri zjutraj še vedno nekje 6 ur službe! In seveda razni pijani mulci, ki so "jokali", da jih varnostniki ne pustijo v lokal. Ah, ta ljubljanska mularija! Res, EMŠO mi ne dopušča da bi na terenu delal v patrulji! :-/
Ni komentarjev:
Objavite komentar