Nočna izmena

Danes sem spet preživel nekaj ur v nočni izmeni. Tole je tudi nekaj boljšega za moj obrabljeni in težko potrpežljivi EMŠO. Saj mogoče se res sliši patetično, ampak po 15 letih patruljnega dela na prometni in na PP Center, sem se jih nažrl. Enostavno več nimam nekih živceh poslušati vedno nove pijane like. Še dobro, da se še nekako uspevam zadrževati in pustim mojim kolegom, da "zvozijo" tiste intervencije, ker drugače bi jaz že kakšnega metal po tleh in smer Tovarniška 50 na hladno do 12 ur po 109/2. Res, nimam več živcev za te pijane mulce! In danes ponoči so bili moji živci spet na takšni preizkušnji. Intervencijske rokavice so že bile na rokah, adrenalin je tekel po žilah,... Potem pa sta Sandi in Renato, na njegovo srečo, "zbrcala" tistega pijančka k njegovim prijateljem in se je speljal domov. Lucky him!!

Zanimivo pa je, da pa še vedno "uživam" v prometnih nesrečah. No, to ni tisti užitek, kot ga doživljajo različni osebki s psihopatološkimi oblikami bolezni. Ne, to je tisti užitek, ko ti po žilah teče adrenalin, ko poskušaš priti prvi na kraj, ko na kraju sodeluješ z reševalci (še vedno mi je v krvi ta del mojega "preteklega" življenja na Centru) in gasilci, ki v svojem prizadevanju po reševanju življenja avtomobil srednjega razreda v nekaj minutah spremenijo v kup razrezane pločevine. ;-)

Danes ponoči sem se spet povrnil v mojo mladost in prometniške čase. Po dolgem času sem bil prvi na kraju prometne nesreče, nekje med Dobrovo (Brezjem) in Horjulom (poglejte nekam na karto, kje je to), kjer se je našel nesojeni cestni dirkač, ki s svojo hondo pač ni uspel zvoziti nekega rahlega ovinka. Jah, alko in hitrost v temi nekako ne gresta skupaj!

Ko je OKC sporočil, da je na zgoraj navedenem kraju prišlo do nesreče in da je voznik v nezavesti in se ne odziva, sem se odločil, da grem dol. Konec koncev sem bil operativni za PU in PPP, ki je imela piknik. Itak bi moral iti na kraj nesreče po službeni dolžnosti. "Kojaka" na streho civilne astre, vklop modre luči in gaassssssss!!! Iz centra Ljubljane v okolico Horjula v nekaj minutah!!

Po nekaj minutah (za kolegico Diano) rahlo stresne vožnje, sva prispela na kraj, kjer je bila skoraj vsahorjulska požarna obramba. Moram priznati, da sem bil kar presenečen nad tem, kako so fantje resno pristopili k reševanju ponesrečenega voznika in urejanju prometa. Sicer s čakali na ljubljansko gasilsko brigado in reševalce, vendar so se vseeno trudili po svojih najboljših močeh. Še kraj PN so osvetljevali. Tile vaški gasilci so res gasilci z dušo! :-D

Za mano pa je "nakapljalo" še nekaj naših vozil, pa reševalci in ljubljanska PGB. Potem pa je šlo hitro. Ljubljanski gasilci so prinesli škarje in razrezali hondo, reševalci so oskrbeli poškodovanega voznika, prometniki so začeli z ogledom, Vičani z obveščanjem svojcev,... Vse je šlo relativno hitro in po kakšni uri in pol je bilo vsega konec. Ah da, spomini so se mi vrnili za cca 10 let nazaj. 

Spodaj pa še nekaj slikic iz nočnega dogajanja v okolici Horjula.

Horjulci v temnih uniformah, ljubljanski "poklicni" v svetlih!

Strokovne konzultacije med čakanjem, da gasilci izrežejo poškodovanega voznika.

"Odpiranje" honde (rezanje strehe vozila)

Honda je postala cabrio!

In kakšen je bil epilog te nesreče? Voznik je dobil nekaj manjših poškodbic in plačilni nalog za hitrost, honda je bila samo za na odpad, vseeno pa se je vse srečno končalo.

Zame pa je bilo do zaključka službe ob 6-i uri zjutraj še vedno nekje 6 ur službe! In seveda razni pijani mulci, ki so "jokali", da jih varnostniki ne pustijo v lokal. Ah, ta ljubljanska mularija! Res, EMŠO mi ne dopušča da bi na terenu delal v patrulji! :-/

Knauf majster Krasniqi

Tale zapis enostavno ne vem, kam bi dal. Ali k Zojinemu blogu, ali k temu. Hm, težka odločitev.Recimo, da bom pustil Zojčinega namenjenega samo njej... Ampak, saj njena soba je tudi del nje. Mah, kompliciram! V glavnem, bolje preidem k zgodbi. 

Nekako okoli februarja je Anita (ženske imajo to očitno prej v mislih, kot mi moški) prišla do spoznanja, da bo naše dete potrebovalo svojo sobico. Jah, vse lepo in prav, če ne bi bili v dvosobnem stanovanju z neko mini kletjo in zasteklenim balkonom. Sem se strinjal in hkrati začel razmišljati kje, za vraga, bi lahko Zojči dobila svoj prostorček. Predelava balkona v sobo nama nekako ni dišala, kljub temu, da je kar spodobne velikosti oziroma kvadrature in da je to storilo kar nekaj sosedov v našem bloku.

Odločitev je bila, da bo pač pregrajena spalnica. Malo sva premerila prostor in posteljo, ugotovila, da z omaro itak ne moreva nič pametnega narediti in da bo Zojčiki pripadal del spalnice ob oknih. Njena tata in mama itak rabita za svoje občasne (takšne ali drugačne) potrebe samo posteljo! In te potrebe ne potrebujejo okna! ;-)

Najprej sva poslala kakšnim 12 podjetjem in SP-jem v bližnji in daljni okolici, ki se ukvarjajo z gradnjo iz mavčnokartonskih plošč (knauf stene, po domače) povpraševanje, za koliko bi bili pripravljeni narediti steno velikosti 263 x 272 cm z vrati. Da ne verjameš! V kakšnih dveh tednih se je vrnil samo en odgovor s ponudbo in en odgovor, da jih ne zanima. Dobro, a ni neke recesije, da bi se podjetja malo zagrebla za vsako delo?! Tista ponudba, ki je prišla pa je imela za ceno 700,00 EUR, pa še vrata ne bi mogla izbirati. Ja, malo morgen, sva dejala!

Potem je vse zastalo. Minil je marec, april, maj,.... Vmes sva se ubadala, kam bova dala Zojo od 1.4. 2011, ko bo minila Anitina porodniška, do odhoda v vrtec 1.9.2011, pa razne druge skrbi in neskrbi.

Vseeno pa sva do avgusta prišla do spoznanja, da tako ne gre več naprej in sobo moremo narediti (bila je oblika psihološkega pritiska na posamezne člane družine!) Tako sva nabavila drsna vrata (ideja mame, tata je o koristnosti tega prišel kasneje) ter v bližnji trgovini EVJ Kisovec, naročila material. Začetek del je bil 5.9., ko bo Zoja že pošteno zakorakala v vrtec. 

Ja, v teoriji je vse štimalo, v praksi pa... V petek, 3.9., sva naročila material in dogovorjeno je bilo, da ga pripeljejo zjutraj v ponedeljek, 5.9. Z Anito sva spalnico pripravila za delo do 10.00 ure, potem pa.... Potem pa se je "jutro" prevesilo v popoldan in material je končno (po osebni urgenci na EVJ) prišel okoli 13.30 ure! Krasno! Pa je šel en delovni dan. :-(

V naslednjih dneh pa je zadeva stekla. Sicer sva bila z Anito oba brez kakšnih gradbeniških izkušenj z knaufom, vendar nama je kar šlo. Tako sva v enem dnevu sestavila okvir stene iz profilov in namestila vložno  ohišje za drsna vrata. E, mogoče sva pri tem malo sfalila oddaljenost od nasprotne stene in je tako svetlobni prehod nad vrati malo v "nesimetriji" (5 cm levo ali desno, z Lune se ne vidi). No, Anita je imela samo še ta dan dopusta, ostalo sem moral postoriti sam. Naslednji dnevi so bili zame, kot da bi bil zaposlen v gradbenem podjetju. Zjutraj sem Zojčiko peljal v vrtec, nato sem popil kavo in se lotil dela. In kot da ni bilo dovolj tega, je bil ta teden v septembru eden najbolj toplih v zadnjih 100 letih. Švical sem, da je od mene teklo v potokih, vonj pa sem oddajal tak, kot kakšen dobro prešvicani konj. Še dobro, da človek sebe ne voha najbolj. Nekje do 14.20 ure, potem na brzino pod tuš in spet po ljubljeno dete v vrtec. Delovnika je bilo konec, do naslednjega dne. 

Kljub temu, da sem iz dneva v dan imel že poln "kufer" spanja na jogiju v dnevni sobi, vrtanja, šraufanja, kitanja, ipd., se je stena vseeno počasi pričela prikazovati. Malo v mojih blodnjah, malo pa zares! Do petka je bilo tako že vse pripravljeno za beljenje in ko je bilo opravljeno še to, je Aniti pripadla častna naloga, da prebeli Zojčikino sobo v barvi, ki jo je ona izbrala (jaz sem se v JUB-u ugriznil v jezik). In moram priznati, da je kar lepo izpadlo.

Tako sva v soboto, 10.9. je bil končno dan, ko se je Zojči vselila v novo sobico, midva pa sva končno lahko spet spala na postelji v spalnici, kot normalni ljudje!

Ko sem naslednji ponedeljek prišel na šiht, sem si zaželel dopust, da si oddahnem od dopusta! Ampak, ta bo še malo počakal. ;-)

Kako so potekala dela, pa si oglejte na spodnjih slikah:

Knauf