Travme nekega petka

"Napotite se k stadionu ŽAK, vlak povozil osebo. Obvestil nas je RCO*!"

(*RCO - regijski center za obveščanje, klicna številka 112)

Suhoparna napotitev patrulje s strani našega operativnega centra, kot še marsikatera druga v 24 letih mojega službovanja v Policiji. Nisem bil ravno v patrulji, ki je bila napotena na kraj, a sem vseeno odšel tja. Šef pač.

Ko sem prišel na kraj, so bili tam že reševalci, gasilci in nekaj firbcev iz bližnjih blokov. Zakaj ljudi privlačijo takšni morbidni dogodki, mi ne bo nikoli jasno. In tam je bilo tudi "nekaj", pokrito s plastičnim mrliškim prtom. Nič krvi, nič drugih sledi, da se je na železniških tirih pripetilo nekaj tragičnega. Moja prva misel, ko sem pristopil k reševalcem je bila, da je ponovno kakšen revež obupal nad tem svetom in se z listkom papirja, na katerega si je pred tem zapisal vozni red vlakov na tej progi, odločil vzeti življenje. Ja, tudi takšne sem že videl. Ampak, nekaj me je na kraju motilo. Zgodilo se je na zavarovanem prehodu čez železniško progo, ki ni tipičen kraj za tovrstna poslednja dejanja takšnih revežev, dekliška superga, ki je ležala ob progi, nekaj metrov od prehoda, na tirnicah slušalke za MP3,.... 

Zdravnica me je prosila, če jim lahko pomagam, ker ne vedo kdo je in odgrnila je tisto "nekaj", kar je bilo pokrito s sivo plastiko. Bil je..... Otrok!!!

Šok poskušaš nekako prikriti z iskanjem nečesa... Karkoli! Samo, da se možgani zamotijo. Prišla sta še moja kolega, ki sta bila prvotno napotena. Tudi njiju je šokiralo, še posebej starejšega, ki ima hči nekako istih let, kot je bil ta otrok. Vsi smo bili enako zmedeni ali bolje rečeno, šokirani. "Kje je telefon? S koliko traku je potrebno zavarovati kraj dogodka? Zakaj so sedaj na OKC-ju kar naenkrat smotani in ne razumejo?! Koji k...c je sedaj s to zvezo?!" 

Takšne in drugačne misli nam begale in tavale po glavah, besede, vmes pa je prihajalo še do manjših "kratkih stikov" med nami. Priznam, tudi jaz sem verjetno na kakšno njuno vprašanje napačno odreagiral. Ni lahko pod vsem tistim šokom delat ogled takšnega dogodka. Vmes pa telefonski klici iz uprave, stikov z javnostjo, vprašanj, kdo bo kaj delal, prideta ali ne pride preiskovalni sodnik in tožilec na kraj.... Polna in hkrati prazna glava! 

Ker sem domneval, da je otrok bil doma na območju moje PP, sem se počasi začel pripravljati, da bom šel sam obveščati starše. Kaj pa vem?! Nekako pravilno se mi je zdelo, da bi to naredil in da vsaj malo razbremenim svoja kolega, po drugi strani pa sem to že počel in sem vedel kaj lahko pričakujem.... A žal, zadeve se niso iztekle tako, kot sem mislil. Žal mi je še posebej zaradi tega, kar se je potem zgodilo kolegu iz patrulje. Sam sem s kraja odpeljal zdravnico na Inštitut za sodno medicino in ko sem se vrnil na kraj je bilo že prepozno. Starši otroka so sami prišli na kraj in pred našimi očmi se je odvijala prava tragedija. Nemočni kolega je ostal na kraju sam, ker je drugi odšel do vlaka in je nato moral sam nekako zadržati obupane starše, da niso odšli na tire do kraja. Nemočni vsi... Dobesedno brez moči si, da bi jim pomagal v njihovi bolečini. Boleče občutiš lastno nemoč danega trenutka. Neopisljivo!! Še posebej, če imaš sam otroke in se zaveš, da si lahko nekoč tudi ti v enaki bolečini. Groza!!!

Tisti ogled smo uspeli preživeti vendar vseeno. Ob prihodu na postajo se je videlo, da se nas je dotaknilo. Ma kaj dotaknilo?! To je bil šok udarec, kot z macolo, direktno v možgane!!! In očitno, se nas bo ta šok vseh, ki smo bili tega dne na kraju, še nekaj časa držal. Dokler ne bo zbledel, kot pač takšni "spomini" zbledijo. Nekam v pozabo lastne podzavesti.

In v ponedeljek je zame nov delovni dan.

Prolog:

Danes (sobota), sem zjutraj poklical na PP in se pozanimal, kako so kolegi, ki so bili na kraju preživeli do konca službe, saj sem sam zaključil že ob 01.00 uri. Baje v redu, bodo pa rabili še nekaj časa, da predelajo stvari. Sicer sem ponavadi kritik naših služb, a vidim, da se zadeve premikajo na bolje. Takoj po dogodku se je vključila dežurna delavka naše psihološke pomoči in s kolegom, ki je imel največ posledic zaradi dogodka, imela pogovor, da sta šla skozi nakopičene travme. Pohvalno, ker še nekaj let nazaj so bili tovrstni pogovori bolj fikcija oziroma stvar domišljije ameriških filmov. Lepo, da se vsaj nekatere stvari premikajo na bolje.

Prolog 2.
Čez nekaj dni sem izvedel, da je strojevodja, ki je vozil usodni petkov vlak, ravno tako podlegel svojim "moram".