Vedno nekaj zamujam. Tudi pravo burjo! ;-)

Evo, skoraj dva tedna sem po radiu poslušal, kako po Vipavski dolini divja burja z nekje preko 160 km/h, jaz pa sem bil nekako "priklenjen" med zasavske hribe, kjer je sicer nekaj pihljalo, vendar to ni to. Kot pravi Štarjerc sem si želel, da moje stare kosti (jebat ga, EMŠO), prepiha sveži primorski zrak in da "nežni vetrič" vipavske burje "nežno" privzdigne" moje telesce (ki ima dobrih 100 kg žive vage) od tal. Da se vsaj enkrat v življenju počutim kot Superman (če mi že služba ne da tega zadovoljstva z delom!).

No, danes se je naša družinica končno uspela premakniti v svojo drugo domovino in tako mi je uspelo ujeti vsaj nekaj sapic burje pri 132 km/h!

Prav zanimiv občutek za nas 'kontinentalce', ko ob sunku burje nekaj časa hodiš po strani, potem se spet loviš, da slučajno ne pristaneš na nosu, ker si se pred tem upiral čelnemu vetru, ki ga naslednji trenutek zmanjka, potem spet sunek od zadaj in ti skoraj spodnese noge,.. Zanimivo, ni kaj. To je res potrebno podoživeti.

Ja, POP TV že ve, zakaj mora vsako zimo ob burji pošiljati v to dolino posebne ekipe, da za ves slovenskih živelj podrobno opišejo v kakšno nevarnost se podajajo, kako s streh letijo opeke in podobno. No, med sprehodom po vetrovni Wajdushni, sva z Anito (ki je tako ali tako domačinka) ugotovila, da je mogoče res "malo manj" sprehajalcev, takšnih kot sva midva, vseeno pa se pravi prebivalci Vipavske doline ne obremenjujejo preveč s tem "vetričem". Baje je tako ali tako dober za pršut. :-)

Na spodnjih slikah pa še nekaj ajdovskih utrinkov iz preteklih dni, ki mi jih je posredoval svak. ;-)