Visoka WC tehnologija... vendar ne na Balkanu!

Stranišča na avtocestnih postajališčih me vedno znova fascinirajo. Največkrat seveda negativno. Sploh, če gledamo tale naš ljubi Balkan. Včasih je še najbolje iti odtočiti za bližnji grm, kot pa iti na stranišče kakšne od bencinskih črpalk. Še posebej v poletnih mesecih, ko je veliko 'gastarbajterskega' ali turističnega prometa v smeri sever - jug Evrope.

No, tale moj zapis ni namenjen sedaj opisovanja tragikomičnih zgodb z Balkana. Ne, to bom prihranil za poletne dneve, ko boste odhajali na morje boste bolj pripravljeni za tovrstne zadeve. :-D

Ta teden sem s svakom in tastom skočil do severa Nemčije. Smo pač imeli neke opravke in del teh opravkov je tudi popotovanje tja gor. V osrčje razvite Evrope. Sam sem bil pred leti vsako leto vsaj dvakrat v Münchnu, potem pa je prišla recesija, nekaj pa so naredile tudi cene goriva. 

Med enim izmed postankov na avtocestnem postajališču, nekje 200 južno od Hannovra, ko nisem imel kaj pametnega početi, sopotnika pa sta spala, sem imel več kot preveč časa. In ker nisem imel kaj pametnega početi, sem šel na stranišče. Ja vem, zdaj bo kdo pomislil, da sem malce "mimo", ker ko nimam kaj pametnega početi, grem na 'sekret'. No, potrebno je povedati, da je to bilo v Nemčiji, kjer so stranišča na avtocestnih postajališčih na malo višjem nivoju kot v, ljubi nam, RS!

Pred leti sem bil navajen, da na nemških straniščih, pri vhodu, sedi kakšna stara ženščina, z videzom upokojenke, ki prihaja nekje iz balkanskih koncev (ali podobno ženšče). 

vir fotografije: internet

Ponavadi je sedela ob kakšni manjši mizici, na kateri je bil manjši krožnik za zbiranje kovancev nemških mark oz., kasneje, eurov. Ta krožnik je bil prav zanimiv, lahko bi rekel, da celo malce magičen. Ko si šel vstopil v stranišče, so bili na krožniku ponavadi kovanci rdečkasto rjave oz. rumene barve ( DM pfennig oz. EUR cent), ko si pa svoje "opravil" in si šel ven, pa so bili ti kovanci nenadoma bolj svetlih barv. In seveda višjih vrednosti. Kjer je bil pred tem kovance za 20 nemških pfennigov, se ob odhajanju iz stranišča svetil kovanec za 1 DM. Aja, sem pozabil omeniti za mlajše generacije. DM je oznaka za nemško marko. To je bil nemški denar pred eurom (in bo seveda spet kmalu, po evru). 

vir fotografije: internet

Seveda je to bil pač "prostovoljni mus", saj te je tista "upokojenka" prav grdo pogledala, če si šel iz stranišča mimo nje, ne da bi na njenem krožniku kaj zažvenketalo. Kljub temu "prostovoljnemu" prispevku je bila čistoča vseeno bolj slaba. Jeb..ga, pri toliko prometa, kot ga je na avtocestnih postajališčih, pač ne moraš hkrati sedeti za mizico in gledati, kako ljudje upoštevajo "prostovoljno" dajatev ter ob tem še za njimi čistiti stranišča. 

Mimogrede, a ste zadnje čase kaj hodili po Petrolovih straniščih? Sedaj vas tam, pri vhodu pričakajo "bolgarski" čistilci, njihova mizica in krožnik z nekaj kovanci. ;-)

Tokrat pa me je v Nemčiji pričakalo, dobesedno, "high-tech" stranišče. Ma, kot da bi ga vzel nekje iz Tokia. Vse je na senzorje in edina stvar, ki ti še preostane je, da si odpneš hlače, opraviš svoje, utržeš list WC papirja in... OK, pustimo detalje. Tako visoko tehnološka pa ta stranišča spet niso. ;-) Nekatere stvari je pač še vedno bolje, da jih opraviš sam, kot pa, da ti iz ne vem katerega "kota" WC školjke nek tople vode curek spira intimne dele telesa. Če komu ni jasno, kaj mislim, potem naj klikne na to povezavo do osvežujočega občutka. :-D

Ajde, za začetek moram priznati, da so Nemci malo navili cene stranišč. Prej si tisti "upokojenki" pač nekaj dal na krožnik in to je to. Glavno, da je nekaj zažvenketalo in si šel. Itak je nisi nikoli več videl, tudi, če si se ne vem koliko klatil po Nemčiji. Danes pa... 

E, danes pa te na vhodu pričaka avtomat, ki od tebe zahteva 0,70 EUR! In ni važno, kakšne potrebe so te pripeljale na stranišče. Da stvar vseeno ni ne vem kako strašna, ti natisne kupon v vrednosti 0,50 EUR, ki ga lahko porabiš v bližnji trgovini ali na kavnem avtomatu (cena kave je okoli 2,50 EUR na avtomatu!!!).

Za tem avtomatom pa vstopate v "deželo senzorjev". 

Umivalniki, milniki, sušilniki oziroma "brisačniki" na senzorje....

... pisoarji brez senzorjev in vode (neko eko čudo tehnike) in seveda tole!

Neavtomatska straniščna ščetka in avtomatska (!!!) WC školjka. No, ni čisto avtomatska, ampak tole, kar sem videl, me je vseeno "šokiralo". Pozitivno seveda! ;-)

Samočistilna straniščna školjka oziroma njena deska!! OK, saj sam sem videl že kar nekaj sveta in tudi marsikdo od vas (in si zdaj misli: "Glej ga zmešanega Krasniqija! Pa ta res prvič vidi avtomatizirano stranišče!"). Pri tem smo/ste videli najrazličnejše oblike stranišč, vendar je povsod bil kakšen "delavček", ki je ročno skrbel za čistočo stranišča. Te tehnike nisem videl niti v najbolj čistih straniščih Hong Konga, Münchna, Dubaja,...

Je pa ostala ponudba na nemških straniščih, še vedno enaka, kot je bila pred "visoko tehnološkimi" leti.

Še vedno je na kakšni steni obešen "kondomat", kjer za nekaj evrov dobiš "najbolj nujne" stvari za na pot (če si slučajno kaj pozabil doma, ali na poti "kaj" srečal!)

Seveda pa je glede na "zahtevnost" strank tudi tukaj ponudba bolj pestra in sedaj namesto prejšnjih osmih različnih vrst (in okusov) kondomov ne dobiš samo te, temveč tudi kakšno dodatno "igračko". ;-)

No, če ste pa rahlo "perverzni" in ste na dolgih poteh malo preveč osamljeni, je tukaj še kakšna umetna rešitev za "solo" noči. Edino to mi ni jasno, kako so v ta "mikro" erotično trgovino, stlačili "umetne potovalne vag..ne"?! ;-)

Jah, tako je to v centralni Evropi. Medtem, ko se mi ukvarjamo z raznimi referendumi, dvigi davkov, nižanju plač, odpuščanji in podobnimi traparijami, gre razvita Evropa naprej tudi pri straniščih, mi pa smo nekje 30 let za njo. Kar na kakšnem večjem, avtocestnem Petrolu poglejte, ko boste utegnili! :-D

Test tablice :-)

Testiranje tablice :-D

Hja, recimo,da grem počasi tudi jaz napredku naproti in sem se včlanila v kljub "ljubiteljev" tako imenovanih `tablic`. 

Ker sam nisem fan iIzdelkov, sem vzel asusovo tablico: Asusovo transformer T... (moram pogledat, kaj piše na škatli). Prednost te "igračke" je zame, ki med popotovanji rad kaj napišem, ta da ima tudi tipkovnico. Odstranljivo seveda, drugače občasno ne bi bil tablica.

Zanimiva 'igračka`, katere uporabnost šele spoznavam. No, naša Zoja jo je že kar hitro osvojila za gledanje Pujse Pepe na Youtube.com. ;-)

Tako, sedaj pa bo potrebno nekam na pot ali pa kaj "pametnega" napisati, da se izkaže resnična uporabnost. In, da ne boste gledali samo mojih nosnic iz žabje perspektive. :-)

Aja, a sem omenil, da sem tole napisal samo za test? :-D

The Best Exotic Marigold Hotel

Včeraj sva se z Anito, po dolgem času, ponovno odpravila v Indijo. To je bilo sicer bolj virtualno potovanje, vendar kljub temu, sva si vsaj za trenutek oddahnila od slovenske realnosti. Najine možganske vijuge sva za dve uri "potopila" v drugačen svet, svet, ki nama je tako všeč. Indijo.

Zoja je na počitnicah, midva pa sva si privoščila nekaj uric zase in odšla sva v kino. Že pred časom sva zasledila napovednik za film o skupini britanskih upokojencev, ki se po upokojitvi iz takšnih ali drugačnih razlogov odločijo za življenje v Indiji, v najboljšem eksotičnem hotelu Marigold! Igralska zasedba je zvezdniška, zgodba zanimiva... 

Ampak, ne bom sedaj o filmu. Zgodbo, kritike, napovednik si itak lahko sami ogledate. Recimo na spodnji povezavi. ;-)

Ne, naju je Indija že pred leti pritegnila oz. vsrkala vase, četudi sva videl zgolj delček tega. Film (nama je bil všeč), nama je ponudil vsaj dveurni pobeg v nama, vsaj malo znano eksotično okolje. Okolje, kjer so kontrasti med revščino in bogastvu vidni na vsakem koraku, kjer se po zraku mešajo omamne vonjave kadil in dobre hrane ter smrdečih izpušnih plinov starih taksijev, tovornjakov in avtobusov znamke Tata, hrup prometa,.... Ja, vse to je Indija. Vseeno pa je to še vedno dežela nasmehov in prijaznih ljudi. No, vsaj najina izkušnja je bila takšna. Mogoče na trenutke stresna ampak, kdo pa še ni imel ob prvem obisku kakšne tuje dežele vsaj manjše oblike kulturnega šoka? Jaz sem recimo doživel kulturni šok ob prvem obisku Makedonije, ko so nas z avtobusom peljali skozi eno od skopskih predmestij. Toje izgledalo kot scena iz kakšnega indijskega mesta. Vse polno temnih obrazov in napol golih otrok. No, saj poznate tisto teorijo o izvoru Romov, kaj ne?! ;-)

Ja, v petek je bil dve urni pobeg iz slovenske realnosti. Nikjer nobenega ZUJF, raznih tajkunov, političnih strank, "slovenceljskega" razmišljanja in stereotipiziranja... To je bil najin domišljijski izlet na lepše. :-D

Evgen, strinjava se s tvojo ugotovitvijo, da je film treba iti pogledati. Je pa res, da moraš biti oseba, ki ta film tudi razume in gleda s "pravimi" očmi. ;-)

Za konec pa vseeno še ena misel. Glede na to, kam vodi stanje v tej naši družbi, ekonomska politika države, Evropske unije,.... Mogoče pa bomo ob naši upokojitvi tudi mi razmišljali o odhodu v kakšen "najboljši eksotični hotel Marigold", ker si življenja z našo pokojnino enostavno ne bomo več mogli privoščiti v državi, kjer smo pustili svoja najlepša leta?! Aja, s pogojem, da bomo pokojnino sploh dobili!!

P.S.: Če koga še zanima najina prva izkušnja oziroma doživetje Indije, si lahko prebere zapise na najinem popotniškem blogu, ki se je z izletom v Indijo tudi začel. Tukaj je povezava do prve objave, potem pa sami listajte dalje: München, Dubaj,....

Lahko pa si ogledate samo fotografije s popotovanja na naslovu: https://picasaweb.google.com/112003641772624513342/HelloFromBollywood?locked=true

"Infinity on the road"... malo morgen!

Danes sem v prehodu v garažo moje "firme" opazil kupček svežih pnevmatik. Hja, pomlad je prišla tudi za naša službena vozila in čas je, da se 'preobujejo' iz zimskih Sava Eskimo S3 v 'lahkotnejšo' poletno obutev. Vseeno pa mi je en kup zloženih pnevmatik še posebej padel v oči. 

Mogoče za to, ker ni bil v vrečkah, kot ostale iz lanske sezone ali pa za to, ker je na eni "kraljevala" nalepka z vulkanizerskimi oznakami pnevmatike (proizvajalec, velikost, ipd.). 

Še posebej mi je bil čuden "proizvajalec". Infinity Tyres! Kasneje sem malo pobrskal po netu in sem našel celo neko "uradno" stran proizvajalca: http://www.infinity-tyres.com/inftyres3/index.html  

Osnovna stran je še nečemu podobna, ko pa se spustiš gledati podrobnosti oz. malce poklikaš naokoli pa vidiš, da le ni tako "profesionalno" narejena, saj so v nadaljevanju podatki napisani kar v pisavi Times New Roman, vel. 11, leva poravnava in podobno. Pa tudi klik na kontakt je bolj v stilu Chuck Norrisa: "Don't look for us! We'll find you!" No, napisano je, da če želiš stopiti v kontakt z njimi, potem pojdi na stran, kjer izberi sebi najbližjo regijo. Te pa ni!

Ampak najboljše na gumi pa je še sledilo!

Ta, sramežljivi napis iz črk velikosti 5 mm, je pa zmagal: 

MADE IN CHINA!!!

Takšne gume je uspela nabaviti naša "firma" za intervencijska vozila na podlagi, najverjetneje zelo uspešno izvedenega, javnega razpisa. Saj ne vem, a bom službeno raje šel z "jankovićevim zelencem" ali pa peš, kot pa da se grem igrati s svojimi živci na cesti s takšnimi gumami. To je vse skupaj postala že prava komedija ina temo "šparajmo za vsako ceno!" 

In če se povrnem k naslovu tega posta. "Infinity on the road" oz. v prevodu "neskončnost na cesti", je s to  "kung-fu" pnevmatiko čisto mogoča, saj je njena sestava v glavnem poliester in najlon z nekaj gume (tako piše na pnevmatiki!). Če pa slučajno iz (ne vem kakšnega neznanega vzroka) zletiš s ceste, pa ti je večnost ali neskončnost zagotovljena v obliki kakšnega spomenika ali križa ob cesti.

Hja, takl'e mamo v teh, recesijskih in varčevalnih časih. :-/

P.S.:

Malo sem še pobrskal po netu in tukaj je še komentar "zadovoljnega" uporabnika pnevmatik Infinity v Sloveniji:

Gume Infinity - pozor!!!

...in na Hrvaškem:

Forum.hr - klikni še na povezavo v pogovoru. Tam so še slike "zadovoljnih uporabnikov". 

In še nekaj testov:

Motorevija.si - test je sicer opravljen s pnevmatiko prejšnje generacije, vendar ne verjamem, da so se kitajčki kaj izboljšali do druge generacije.

Tyrereviews.co.uk - Angleži zame nimajo najbolj razčiščenih pojmov o gumah, saj so pred leti, obupno slabo pnevmatiko proizvajalca Tigar iz srbskega Pirota kovali v nebesa, vsi ki smo nekoč imeli vsaj Jugota pa vemo kakšna je bila ta guma. No, vseeno tale 'kitajka' tudi v VB ni doživela nekih briliantnih testnih rezultatov.

Nov mobitel - nove mobilne objave :-)

Je že tako, da se je potrebno modernizirati in iti kolikor toliko v korak s časom. Je pa vse odvisno od proračuna, ki mi ga omogoča delo v javni upravi (po zadnjih napovedih našega "ljubljenega vodje" JJ, se bo ta sedaj drastično zmanjšal!).

Tako sem si moral omisliti nekaj novejšega in proračunu prijaznejšega.

Moja stara, dobra in zanesljiva Nokia 5500 sport je namreč po dobrih 6 (šest) letih začela umirati in ko sem malce potegnil črto ali spet na servis ali pa v nabavo česa novega, sem se odločil za novo. 

Želja je bila kakšen Samsungov Galaxy S II ali kaj podobnega, vendar sem se na koncu odločil za manjšega in skromnejšega Sony Ericssona Xperia mini pro. Konec koncev, za ceno enega Galaxy-a dobiš dva mini pro-ja. ;-) No, o zmogljivosti oz. primerjavah kateri telefon je boljši, raje ne bom, ker če malo premislim, telefon res ne rabim toliko, da bi popolnoma izkoristil vse njegove zmožnosti.

V petek je tako končno prišla moja nova igračka. :-D

Ker še nisem najbolj domač z androidnimi telefoni, sem imel skoraj ves vikend čas učenja in privajanja na novo programsko "okolje". Pa tudi sam telefon ima neke svoje 'fore', ki jih še nisem navajen. Pač ni Nokia.

Vendar sem že ugotovil, da bo ta igračka koristila mojim pisarjenjem na blogu. Z nokio si nisem mogel tako pomagati, tale igračka pa je videti kar obetavna. :-)

No, z malo muke (jeb..ga, nimam najmanjših prstkov!) sem uspel napisati prvi "testni" zapis na tem blogu. :-D Prve ugotovitve so, da črke "š,č,ž" delujejo, bo pa tole bolj kot dopolnitev normalnemu pisanju in za krajša javljanja s poti.

Tako, zdaj pa moram samo še na kakšno pot, da ne bom skozi blogiral s kavča v dnevni sobi. ;-)

Test z novega mobitela

Da vidim, kako delujejo ščž. :-)

Vedno nekaj zamujam. Tudi pravo burjo! ;-)

Evo, skoraj dva tedna sem po radiu poslušal, kako po Vipavski dolini divja burja z nekje preko 160 km/h, jaz pa sem bil nekako "priklenjen" med zasavske hribe, kjer je sicer nekaj pihljalo, vendar to ni to. Kot pravi Štarjerc sem si želel, da moje stare kosti (jebat ga, EMŠO), prepiha sveži primorski zrak in da "nežni vetrič" vipavske burje "nežno" privzdigne" moje telesce (ki ima dobrih 100 kg žive vage) od tal. Da se vsaj enkrat v življenju počutim kot Superman (če mi že služba ne da tega zadovoljstva z delom!).

No, danes se je naša družinica končno uspela premakniti v svojo drugo domovino in tako mi je uspelo ujeti vsaj nekaj sapic burje pri 132 km/h!

Prav zanimiv občutek za nas 'kontinentalce', ko ob sunku burje nekaj časa hodiš po strani, potem se spet loviš, da slučajno ne pristaneš na nosu, ker si se pred tem upiral čelnemu vetru, ki ga naslednji trenutek zmanjka, potem spet sunek od zadaj in ti skoraj spodnese noge,.. Zanimivo, ni kaj. To je res potrebno podoživeti.

Ja, POP TV že ve, zakaj mora vsako zimo ob burji pošiljati v to dolino posebne ekipe, da za ves slovenskih živelj podrobno opišejo v kakšno nevarnost se podajajo, kako s streh letijo opeke in podobno. No, med sprehodom po vetrovni Wajdushni, sva z Anito (ki je tako ali tako domačinka) ugotovila, da je mogoče res "malo manj" sprehajalcev, takšnih kot sva midva, vseeno pa se pravi prebivalci Vipavske doline ne obremenjujejo preveč s tem "vetričem". Baje je tako ali tako dober za pršut. :-)

Na spodnjih slikah pa še nekaj ajdovskih utrinkov iz preteklih dni, ki mi jih je posredoval svak. ;-)

Kulinarika naše službe - sendvič "pemovček"

S tem prispevkom bom mogoče malo posegel na območje kulinarike, o kateri piše moj znanec Brumen v svojem "Še enem blogu o kuhanju", vseeno pa menim, da ne bo preveč jezen, da mu "hodim v zelje". :-D

Prehrana na terenu je bila zmeraj problem za različne vojske in druge "paravojaške" formacije. To so ugotavljali že Rimljani, Vikingi in drugi,  Napolen pa nam je na račun reševanja te ga problema uvedel konzerve oz. konzervirano hrano. Pustimo zdaj zgodovino. Tole je popolnoma druga zgodba iz popolnoma drugega časa! ;-)

Sam se še spominjam vojaških SDO-jev (Suhih Dnevnih Obrokov), ki jih je imela JLA in so jih očitno nabavljali v predhodnici naše "firme". Okusna reč, vendar je tisti obrok bil namenjen za cel dan. Pri nas pa se sedaj nabavljajo neki SDO-ji samo za nekajurne potrebe "preživetja" v "naravi" ljubljanske džungle! No, tole je bolj improvizacijska reč, s katero se zadosti zakonodiaji, da ni potrebno izplačati terenskega dodatka in je daleč od elegance JLA obrokov v katerih si našel kulinariko cele bivše SFRJ! Pasulj, kislo zelje z jagnjetino, špageti bolognese (zaradi oznake konzerve CPS, smo jih v kadetnici imenovali Crvi Prženi Slani) in podobno. Paket je vseboval še t.i. "vočno kocko" (stisnjena mešanica suhega sadja), kakšen med ali med s kavo, konzervo paštete , topljenega sira (Sirela Bjelovar), čaj v prahu in še kaj bi se našlo. Zanimivo in dobro. Še posebej, če si uspel pogreti na ognju in si se pred tem spomnil, da je potrebno konzervo odpreti, drugače jo zaradi vročine raznese. No, nekateri so imeli nato težave s tem, da jim je hrana hotela pobegniti iz konzerve in tako se spomnim sošolca, ki je špagete z "ašovčičem" (majhna, zložljiva, vojaška lopata) tiščal nazaj v konzervo, ki se je grela na ognju.

Tudi v naši "firmi" imajo zadnjih nekaj let neke genialne prebliske, kako reševati težave prehranjevanja na terenu. S čim manjšim denarnim vložkom seveda! Glede na sestavo, bi rekel, da jih še vedno pripravlja naša menza na Kotnikovi, s tem, da je očiten dobavljalec "najboljši sosed"!

Tako sem bil ta petek, ko smo imeli nočni nadzor, ponovno deležen "dobrot" iz vrečke našega službenega SDO.

Tipičen SDO naše firme od zunaj izgleda tako:

Neugledna PVC vrečka v kateri nas čaka "presenečenje". Ali pa tudi ne, če ste že dolgo zaposleni v naši "firmi"!

Za razliko od SDO paketa JLA, ki sem ga opisal na začetku, je v tem v glavnem ena in ista stvar. Edino kombinacija pijače se občasno zamenja in tako lahko dobiš ledeni čaj, coca-colo, cockto in podobno.  To je pač odvisno od trenutnega prebliska naše nabavne službe. V petkovem primeru je pač bila voda z okusom jabolka in brusnice. Od "najboljšega soseda", seveda! Sendviči z lepinjo s pršutom in ciabatto s suho salamo ter jabolko in Frutabela so standard!

Ker je "čar" teh SDO-jev v tem, da so pripravljeni kakšen dan preden je "akcija" je v sendvičih vedno neko suho meso. Na začetku, ko so se pojavili prvi tovrstni obroki, so celo eksperimentirali s sendviči z dunajskimi zrezki in podobno, vendar so kasneje ostali pri pršutu in suhi salami. Baje dlje počaka, to, da si pa bolj žen, pa se kompenzira z 2 litroma tekočine. Ajde, strokovnjaki so to ugotovili. Ampak po tednu tovrstne prehrane ti enostavno ne gre več dol suh kruh s pršutom/salamo. Praksa!

Ker ponavadi nimaš časa pojest sendviča in ti SDO ostane v "trajno" last, se ga lahko uporabi tudi tekom naslednjih dni. Hrane pač ne gre metati proč, kaj ne?!

V tem primeru si bomo pobližje pogledali "klasični" SDO sendvič z lepinjo in pršutom.

Ko odvijemo folijo ugotovimo, da je lepinja bila narejena kakšna dva dni pred "akcijo" in, razen imena, nima več nobene zveze z okusnim kruhkom, ki ga dobite v svoji najljubši čevabdžinici. Potem so verjetno kakšen dan prej "akcijo" dodali nekaj rezin suhega pršuta, dve rezini sira in, za "izboljšanje okusa", list solate, ter tako dobili "okusni" sendvič, ki počaka nekaj dni. p.s. nikjer ni označenega roka uporabe!

Najlažji način, kako doma, takšen sendvič, ki vam je ostal od prejšnjega dne/noči, "obogatiti" in ga spraviti v stanje, da je ponovno užiten je, da tisto solato enostavno vržemo v smeti (itak je "umrla" že nekje na poti iz Italije/Španije do "najboljšega soseda"), in vse skupaj vržemo v opekač.

Peka lepinjo sicer dodatno splošči...

...vseeno pa dobimo kolikor toliko užiten 'toast' sendvič.

Podobno se da narediti tudi s sendvičem s ciabatto, ne bi pa tega priporočal za frutabelo!

Pa dober tek! ;-)