Bog s.p.

Tale recesija se pa res pozna in tudi "Najvišji" je brez očitno denarja. 

Ja, očitno ima tudi Bog  svojo avtoprevozniško firmo, registrirano nekje na Poljskem.

TV prodaja, da te kap!!

Včeraj takole preklapljam med TV kanali, ker so imeli po ne vem kakšnem čudežu na vseh programih, kar jih premore SiOL TV nekakšen dolgčas, na Travel Channelu pa je slučajno bila spet ponovitev Globe Trekkerja v Hong Kongu (Megan McCormick je sicer krasna in zabavna, a kaj, ko sem to oddajo gledal že nekje 5 krat).

Tako "šaltam" med kanali in nekje med A kanalom in TV 3 naletim na TopShop TV prodajo. Ampak tale TV prodaja je bila nekaj posebnega. Najprej mislim, da je spet ena tistih, "levo" sinhroniziranih ameriških reklam s še bolj "levimi" 'wannabe' igralci. Ne, tole je bila kar naša produkcija. Glede na stil in jezik verjetno iz Auerjeve NET TV (ma ne moreš falit štajercev, glede naglasa in nastopa). 

Najboljša pa je bila Stančka Šukalo Šeško (neka, kao mariborska lepotička in TV voditeljica na lokalni TV, ki ima domet nekje do prvega avtocestnega tunela pri Slovenskih Konjicah, gledano v smeri Maribor => Ljubljana), ki je predstavljala "genialni izum" Happy Chop. Še nekaj dni nazaj je ta kos plastike in jeklene pločevine Made in China, na TV predstavljal neki plešasti Američan, kateri je kar poskakoval od sreče, ko je tolkel po tisti vzmeti in je s "happy chop" sekljal čebulo. 

Včeraj pa ga je Stančka prekosila. Sicer ni bila tako vesela in poskočna kot ameriški debelinko, je pa "razturala z izjavami. Najboljša je bila, ko jo je sovoditelj (neki anonimus) seznanil, da se lahko s to pripravico seklja čebula. "Ja, to je pa res fajn. Meni vedno solzice pritečejo na očke, ko režem čebulo!" Kot da bi gledal oddajo "Zajček Bine" ali "Ribič Pepe". Ne, Ribič Pepe je boljši, ker otroke resno uči o deželah sveta. Tale Stančka pa.... Ja, še dobro, da ni "slavna" izven mariborskega TV "bazena"!

Junijsko samoobrambno/goteniško švicanje

Jeb... ti samoobrambo, katera itak nima nobenega pametnega namena, pa še ti naši inšpektorji z uprave ne opravljajo preizkusa naše fizične pripravljenosti ampak je to le nekakšno opazovanje in svetovanje. V primeru pa, da nekako ne bomo pretekli "Cooperja", naredili dovolj "trebušnjakov" in sklec bomo pa napoteni na uradni preizkus v Policijsko akademijo v Tacen. Krasno, a ne!

(po "cooperju")

In, da je današnja mera polna, smo morali po teku v Tacnu še v Gotenico, da opravimo redna letna streljanja. Pa to ne kakšna navadna. Ne, spet so si naši veleumi izmislili nekaj novega. Madona, 20 let že hodim na ta streljanja, pa se ne spomnim, da sta bila dva streljanja enaka.

Tokratna posebnost: streljanje v neprebojnem jopilu in z neprebojno čelado ter neke določene procedure straljanj. Ah, preveč za pisat!

("Kateri genij, se je spet spomnil to vajo?!")

Ma, poln k... jih že imaš po nekaj minutah. Najprej nič ne slišiš zaradi čepkov v ušesih, potem pozabiš oz. pomešaš tiste pametne vaje, ki si jih je izmislil nekdo, ki mora upravičiti svoj obstoj na PA, za "posladek" pa je še nabijalo junijsko sonce! Krasno!!! Jaz pa brez kreme za sončenje. :-(

("Neprebojni jopič je dober za švicanje in hujšanje. Preverjeno!")

In zaključek današnjega kuhanja in cvrenja na soncu? Z Bašo (sodelavcem) sva obujala spomine na vojno 1991, ko sva ravno tako švicala v junijskem poletju oblečena v neprebojne jopiče in cca. 1 kilogram minusa  pri moji teži , katerega je pokazala vaga ob mojem prihodu domov. No, vsaj za nekaj je bilo dobro to današnje švicanje.

Tarčo pa sem tako ali tako prestrelil že od jeze, da sem se moral cvreti na soncu tam nekje v kočevskih gozdovih. Bo pa do septembra ali oktobra mir, ko bomo verjetno spet morali ponoviti to vajo. A ne, spet bo nekaj novega. Mora biti!

Vrabčja tolpa!

No, tole pa je predrznost. Kot ponavadi greva z Anito na sobotno jutranjo kavo in zajtrk v staro Ljubljano. In današnja sobota ne bi bila nič drugačna, če ne bi bilo pernate tolpe.

Komaj sem na mico dobil svoj "tradicionalni" sendvič (lepinja z mozarelo, paradižnikom in baziliko), že je od ne vem kod, prifrčala tolpa vrabcev. Ne verjetno. Ta pernata tolpa se ni ustavila ali ustrašila prav ničesar. Kar direktno na krožnik in gremo kljuvat kruh. Drugi pa se je "parkiral" na skodelico Illy kave in čakal, da ga dobesedno s prstom porinem proč. Umirili so se šele, ko sem jim "doniral" nekaj lepinje. Za tistih nekaj drobtin so se pod mizo nato stepli, da je frćalo vrabčje perje, nato pa so spet izginili neznano kam. Hvala bogu! Samo to mi je še manjkalo, da bi mi kakšen izsiljevalski vrabec "oplemenitil" kavo, medtem ko je sedel na robu skodelice!