Teden ali dva nazaj so v Ljubljani odprli novi, t.i. Mesarski most. O skulpturah, katere so ljubljanski mestni oblastniki naročili pri kiparju Jakovu Brdarju (avtor Maistrovega spomenika pri železniški postaji v Ljubljani) in postavili na mostu, ne bom izgubljal besed. Kot, da sem na obisku v obducirnici ISM. Ampak to je stvar okusa.
Bolj zanimivi so Ljubljančani. Z Anito sva se zadnjič, kakšen teden po otvoritvi, sprehodila po tem čudesu SCT-jeve tehnike. In kaj sva ugotovila? Najbolj so nama padli v oči, še bolj pa ušesa, Ljubljančani, ki so hodili po mostu in se po mobilnih telefonih drli nekam v daljavo: "Ja, zdaj se sprehajam po Mesarskem mostu...! Živjo! sem te moral poklicati, da ti povem, da sem na Mesarskem mostu!..." In tako naprej in tako naprej. Mislim, samo v enem prečkanju mosta sva tako naštela tri ljubljanske primerke, ki so tako vpili v svoje mobilnike.
Ja, čudni so ti Ljubljančani!
"Halo! Kak' si? Ja čuj, sem na Mesarskem mosti!"
Si fueris Rōmae, Rōmānō vīvitō mōre!
(lat.: Ko si v Rimu, živi kot Rimljan!)
