Tale prispevevek bi verjetno bolj sodil na moj popotniški blog, vendar, ker sem se v Beogradu klatil samo en dan, bom kar tukaj ostal. Ali pa ga bom prekopiral še tja. Hm, bom videl.
Z Anito sva tako prespala v Hotelu Nacional. Mali hotelček na začetku Beograda, ki pa je ostal nekje v časih socializma. Ali bolj rečeno, nekje na straneh stripa Alan Ford. Je pa relativno poceni. Ampak drugič bom za 4200,00 srb. dinarjev (cca. 44,00 EUR) za dvoposteljno sobo poiskal kaj bolj pametnega.
Recepcija še je nekako bila, potem pa... Hodnik in sobe s temnimi tapetami, ki so bile nekoč nalepljene in nikoli več zamenjane, prepojena s tobakom in prahom... Prah po pohištvu, sploh pa na stolih v jedilnici, pa je itak še iz časov Josipa B. Tita! O jedilniku ob kakšni drugi priliki! Na eni od luči na hodniku, je teko na pajčevini celo visela mrtva mesarska muha. Je izgledala, kot črn, kosmat okrasek iz novoletnih časov. Čistilke pa so se pod njo sprehajale, kot da je "svetinjica", ki se je ne smejo dotakniti. Kot da si prišel v hišo "Adam's Family".
Soba pa... Ja, najin prijatelj Leon bi rekel, da to pa ni varno. Okna so se zapirala na ne vem kakšen patent, žarnice so skoraj prežgale senčnike na lučeh, vonj v sobi pa...
Pa kaj vonj. Iz sosednje sobe se je slišalo vzdihovanje, kot da bi sredi belega dne snemali najtrši pornič!!! Ah, uh, ha, ummmm,.. in tako dalje.
Midva pa sva šla v mesto!